Blog RokaVodaKamen je odslužil svoje in da sem ga še pred zimo prepustil zasluženemu počitku. Novih objav z redkimi izjemami, ki bi jih terjalo ažuriranje, nima smisla pričakovati, saj je roman že za mano. To pa še ne pomeni, da sem tudi jaz tiho. Objavljam pač drugje.

Strogo zaupno

Ena od teh lokacij je pri reviji Elle, kjer sem, kot bi rekli pri Oprah,  ”life-coach”. Že lani sem se iz tiskane revije preselil na tamkajšnjo e-stran Strogozaupno, kjer je prostora za odgovore neprimerno več kot na papirju. Ker si lahko vzamem toliko prostora, kot ga vprašanje terja, odgovarjam ne le vestno, marveč tudi z veseljem.

V stiski

Kdor je v kaki duševni stiski ali dvomih, kdor trpi od tako imenovanih osebnostnih življenjskih tegob, mi torej lahko pusti vprašanje na zgornjem naslovu, kjer je najti tudi arhiv z dosedanjo korespondenco.

Življenjski vodnik

Zdaj, ko je arhiva za celo knjigo, ga je, čeprav morda še niso zajete vse pereče teme, mogoče že brati kot življenjski vodnik za ljudi v stiski oziroma za ljudi s težavami v medosebnih odnosih.

Psihološko svetovanje

Moje psihološko svetovanje lahko poteka edinole prek rubrike v elektronski Elle. Prosim, ne pošiljajte mi vprašanj po drugih poteh. Dopisovalka ali dopisovalec izkaže pripravljenost na iskren terapevtski odnos prav s tem, ko pristane na javno objavo (seveda pod psevdonimom). Ovinek prek Elle ni nikakršen ovinek. Iz revije me opozorijo na novo pošto, takoj ko prispe k njim.

Takojšnja pomoč

Praviloma si vprašanje nemudoma preberem, odgovor pa napišem, takoj ko se mi iskristalizira  — ponavadi je to v dnevu ali dveh. Zavedam se namreč, da je čakanje edino, česar ljudje v stiski ne potrebujejo več. Odgovor včasih sicer potem včasih še teden dni ali dva počaka na objavo, vendar pa ga iz uredništva že prej pošljejo na puščeni e-naslov.

Iskrenost

V pismu ne zamolčujte. Odgovor bo toliko bolj zadel, kolikor bolj bo  izčrpno vprašanje. Seveda ne terjam romanov, ampak gole anamnestične podatke, kakršni so:

Družina

(kateri otrok po vrsti ste, koliko imate bratov/sester, so starši še skupaj, so živi, kako se z njimi razumete).

Osebne okoliščine

(približna starost, izobrazba, poklic, stan, starševstvo, konjički in morebitne razvade).

Kje vas tišči

Če mi recimo pišete o novem fantu, ki da kaže sumljivo malo zagretosti, mi bo v pomoč pojasnilo, ali gre za platonsko fazo ali pa sta se telesno že zbližala.

Zaupnost

Morebitne podatke, ki jih ne želite objaviti, zapišite v okence Elle Z VELIKIMI ČRKAMI, pa jih bom izbrisal ali (če so nujni za umevanje problema in odgovora) ustrezno predrugačil.

Nasveti za vse

Vidim, da me pri Elle predstavljajo kot strokovnjaka za medosebne odnose. To opredelitev bi rad razširil s pojasnilom, da medosebnih odnosov ne omejujem na partnerstvo, ampak štejem sem tudi vsakršno drugo problematiko, kakršna nastaja, kjerkoli pridejo ljudje v takšne ali drugačne nezadovoljujoče interakcije. Morda ne bom vedel odgovora na prav vsako vprašanje, ampak kot oče, sin, mož, dedek in brat (in nekdanji človek v stiski) se bom potrudil, da vas ne razočaram.

Zastonj

Nasveti so seveda zastonj. Edina cena je morebitna javna objava vprašanja in odgovora.

Z nekaj zamude objavljam oceno, objavljeno v Književnih listih 19. septembra.
V vsestranski umetniški dejavnosti Branka Gradišnika bo trilogija Roka voda kamen zavzela posebno mesto. V njegovem pripovedništvu smo se soočili s prozo s prvinami fantastike, pa s satiričnim romanom, filmskim scenarijem in še drugim. Nespregledljiv je tudi njegov prevajalski opus. Ne le tematska, tudi slogovna različnost spremlja pisateljsko delovanje Branka Gradišnika, ki je od nekdaj deloval tudi na drugih področjih. Tudi fantastika mu ni tuja, ne trivialna pripoved, kot tudi ne filmski scenarij, humorno in potopisno pisanje.

Zagotovo pa zavzema posebno mesto trilogija (pisatelj pravi triptih) Roka voda kamen. Nenavaden naslov vzbuja radovednost, če poenostavljeno kratko povzamemo, gre za avtobiografsko delo, v ozadju dogajajočega je prevladujoče osebno avtobiografsko, vendar ne kot običajni spomini, dnevnik, ampak (delno) položeno v usta drugega. Tako se je pisatelj hote oddaljil od običajne memoaristike, ki mora temeljiti na zanesljivi, dokumentarni osnovi, z romanopisnimi komponentami je, recimo na posreden način, ubral svobodna pota ubesedovanja, čeprav imata spomin in realija preteklosti ali sedanjosti zanesljivo prisotnost. Roka voda kamen je mozaik različnega po vsebini, ideji, dogajajočem, navadnem in nenavadnem, a povsod je čutiti odmeve realnega, individualno intoniranega življenja. Franetu, vodilni osebi »romana«, je pisatelj položil v usta in dejanja množino tistega, kar je sam preživel. Nevrotik, ki v prvi knjigi slepi sebe in druge. Veliko nenavadnega tiči v njem, povsod pa je ta (in naslednji knjigi) pretkana s psihološko poglobitvijo, z osupljivimi navzkrižji, tudi z običajnimi, a tako človeškimi. Tudi ljubezenska nihanja, čustvena prevzetost so del natančne vivisekcije emocionalnega, prizadetega človeka. Nič ni samo po sebi dano, razumljivo, treba se je, tudi za ceno negotovosti in trpljenja, dokopati do upanja, zaupanja. Tudi sled otroštva z negotovimi posledicami se izraža v poznejših letih in ravnanjih, iskanje lastne pristnosti je dostikrat mukotrpna pot. Dnevniški zapis z datumom je hkrati prvina pravega dnevnika, spominov, a nikjer ni rečeno, da jih pisatelj ne uporablja sicer za kronološko zaporedje, a vseeno nezavezujoče, prvooosebno barvito z detajli razpoloženja, svobodno, s časovnimi prestopi. Zapleten, a stvaren odnos med njo in njim je brez sentimentalnosti, zato toliko bolj resničen. Tipičen primer med njo in njim: »Ob pol devetih sva nehala igrati. Sledila je tista tvegana faza, ko otipavava teren, da bi videla, ali je ostala še kakšna mina. Ne ona ne jaz ne znava naravnost izreči želje, potrebe ali bojazni – to so tiste najintimnejše sfere, ki jih je težko odpreti. In ker sva oba taka, lahko zelo dolgo traja, preden se razburkana situacija sama poravna …«

Seveda so tu stavki v dialogu, ki ne govorijo neposredno, ampak z zaledjem preizkušanja drug drugega. V spolnem pogledu je avtor odkrit, naj gre za kaj obrobnega ali pa temeljnega. Časovno je trilogija zasidrana ob koncu Jugoslavije, po osamosvojitvi. Ne da bi avtor širše obravnaval čas in razmere, pa je vtkano v kritično obdobje niz znanih ali manj znanih dejstev, ki dobijo pri protagonistih neprisiljeno, živo odzivnost, čeprav se pisatelj ne želi oddaljevati od osredja osebnega doživljanja in analize sebe, drugega in pojavnosti. Prvi del se začne 1990, seveda z možnostjo retrospektivnih prebliskov, v osebi Franeta se zapletajo in odpletajo dogajanja. Mozaik dnevniških zapisov s komponento romanesknega tkiva razkriva z izredno psihološko pronicljivostjo odnose med Franetom in Manjo, a ostaja bistvena individualna analiza, prikrivanje lastne podobe pred samim seboj in s tem navzven; videz in resnica sta tu v nezavednem nasprotju zapletene človeške narave. Najdemo presenetljiva mesta, tako je pismo Janezu Janši z vizijo ekološke nevarnosti. V drugem delu se glavni akter sooči z lažnimi predstavami o sebi, od nevrotične napetosti in neuravnovešenosti se dokoplje do resnice o sebi in s tem spremeni vidike, prepoznanja, osebnost in hoče zaživeti pristno, nepotvorjeno življenje. Tu in tam imamo presenetljiva mesta, npr. z Zmagom Jelinčičem, a ne z reportažnega zornega kota, v prijateljskem razpoloženju. Tudi v drugem delu pisatelj nadaljuje o ljubezenski vezi, ki je sicer stalnica trilogije. Organsko nadaljuje s samorefleksijami, a vključi sodobna in polpretekla žarišča časa in razmer, jih prepleta z življenjskimi situacijami in premišljevanji. Premišljujoč delež v Roki kamnu vodi je navzoč na različne načine, poglede, tipičen primer je le en med mogočimi: »Shizoidnega odraslega ponavadi izdaja poleg drugih simptomov močna želja po moči, povezana z notranjim občutkom ranljivosti in krhkosti. Ta želja koreninini v iluziji vsemogočnosti, ki jo goji od začetka vsako dete. Kdor te faze razvojno ne pusti za sabo, potem vse življenje teži po uresničitvi te infantilne oblasti, ki naj bi ga zavarovala pred sovražnim vesoljem. Zato niso redki shizoidni oblastniki – ki jim vsa oblast ne pomaga, da bi se znebili notranje negotovosti.«

Esejistični delež je tudi v tem delu prisoten, a skladno povezan z osebami in dogodki. Morebiti bi komu sprožilo pomislek, ugovor, a pisatelj je premišljujoči in dogajajoči delež smiselno povezal, kar je očitno hotel problematiko poglobiti. Tudi v erotiki je odkrit, naraven, brez pretiravanja, brez kanca modne atraktivnosti. Če spregovori o kaki znani osebi, npr. o Lisenku, je realno ocenil pojav in čas, ki določa ravnanja in posledice. Odnosi med Franetom in Manjo niso preprosti, premočrtni, pisatelj z veliko odkritostjo in poglobljenostjo seže v navzkrižja včasih zapletenih odnosov. V tretjem delu seže od leta 1992 in naprej. Marsikdo bo dejal: po tezi, antitezi sledi sinteza. V določenem smislu lahko govorimo o loku od samoprevar do dozorelega, odgovornega videnja in ravnanja, naj gre za zasebne zadeve, refleksije na javna, skupno pomembna dejstva in premene ali za ljubezensko vez s hotenjem po harmonični življenjski zasidranosti. Vse, kar je vnešeno o javnem, političnem trenutku, je hkrati dnevniški zapis in problematika, ki jo je težko obiti, naj gledamo na to tako ali drugače.

Gradišnikova trilogija Roka voda kamen se vidno loči od njegovih prejšnjih literarnih del, ki so samostojna ali spisana v druščini. Ne samo glede obsega troknjižja, pač pa zaradi v osnovi drugačnega pristopa k ubesedovanju in seveda problematike, ki jo je s toliko pronicljivosti in življenjske pristnosti razgrnil brez zastiranja. Gradišnikova noviteta je križanec med dnevniškim podajanjem, spomini in romanopisnimi komponentami, med stvarnostjo in fiktivnostjo, kakršna že je. Deluje terapevtsko za pisatelja, bralca nagovarja s poznanim in nepoznanim iz življenja, z nepredvidljivimi vozlišči v življenju, v kakršnih se lahko znajde marsikdo – ali nikomur ni prizanešeno. Pot spoznavanja samega sebe in drugih ni preprosta, je dolgotrajno iskanje, to je proces preoblikovanja lastne osebnosti, preraščanja negotovosti v polno življenje. Za bralca niti ni pomembno, ali so avtobiografski poteki dnevniško ali drugače natančno taki, kot jih je pisatelj natančno brez izrazito dokumentarnega hotenja podal, bralec bo našel pristno, tudi kruto odkrito pričevanje, ki prepriča. Roka voda kamen je nekaj, kar ima podlago v dnevniku, romanu, eseju, meditacijo, je hibridnega značaja, a v ustvarjalno polnem pomenu. Brez dvoma – v literarnem opusu Branka Gradišnika je Roka voda kamen na vrhu.

Igor Gedrih

Ko sem danes že v kancliji, zapišem še nekaj besed o prodaji.

Pred nekaj dnevi smo prilezli smo do 999. prodanega izvoda Prvega dela. Drugi in Tretji del razumljivo zaostajata, vendar vse kaže, da bi lahko bil Prvi del razprodan do konca leta.  (Naklada je bila 1200 izvodov.)

Prvi del: 999; Drugi del: 654; Tretji del: 502.

Obenem opozarjam, da lahko kupci defektni izvod Prvega dela (z zamenjanima stranema) zamenjajo z brezhibnim izvodom iz popravljenega natisa! Ne le, da sta strani na svojem mestu, ampak je tudi Kermaunerjeva spremna beseda objavljena neskrajšana (in sicer spredaj in ne zadaj).

Doslej je to priložnost kdove zakaj izkoristil le redkokdo.

Opozorili so me na še eno oceno (7. 11.), napisal jo je “Mgerencer“, ki prijazno dovoljuje objavo spodaj:

Trilogija Roka voda kamen je delo našega pisatelja in prevajalca Branka Gradišnika. Od njega nisem prebral še nič, razen njegovega prevoda šestega Harry Potterja.

Z vidika “zgodbe”, se v knjigi v bistvu ne dogaja veliko. Frane, ločenec, star blizu štirideset, se zaljubi v Manjo in začne z njo razmerje, a hkrati mora paziti na svojo paranoično mamo, se poskuša zbližati s svojim hladnim očetom ter ima probleme s svojim problematičnim sinom. Knjiga se dogaja v času osamosvojitve Slovenije, v letih 1990 do 1993. A o teh prelomnih dogodkih izve bralec malo, le-ti predstavljajo samo širši kontekst dogajanja za poglaviten predmet knjige: odnos med Franetom in Manjo. Odnos, ki ga žene ljubosumje, strah, obsesivnost, odvisnost. Vsaka stran igra svojo psihološko igro, pristni stik ni možen, tekom knjige pa spremljamo poskus zbližitve in odraščanja obeh protagonistov. In bralec je zraven. Pri vsakem dogodku in dialogu. Knjiga je pisana na dnevniški način, torej izvemo skoraj za vsak dan in iz prve roke kaj se dogaja. Dnevnik piše Frane, tako, da smo priča njegovim najbolj intimnim razmišljanjem in čustvenim vzgibom - preko njega pa izvemo tudi kaj se dogaja v Manji.

Oba glavna junaka imata svojo “prtljago”: Frane je omahljivec, ne zna udariti po mizi, odvisnež, Manjo pa je strah bližine, intimnosti in si zato kopiči oboževalce, a jih drži vse na kratko. Osnovna tema obeh oseb je strah pred bližino, ljubeznijo in predajanjem. Odnos Franeta in Manje spremljamo preko vsakdanjih situcij, dogodkov. Pisatelj lepo prikaže, kaj so ključni sprožilci za “igro” obeh oseb, obenem pa na nazoren način vidimo, kako se čustveni vzgibi vidijo v konkretnih vedenjih. Spekter simptomov obeh oseb je širok in pester, tako, da se vsak bralec lahko prepozna vsaj nekje. Ključen element knjige je tudi (hiper)analiziranje Franeta, preko katerih izvemo tudi morebitne razloge in vzroke za vedenje obeh oseb.

Na stil pisanja sem se moral najprej navaditi, saj se mi je zdel na začetku malce nenavaden. A ko sem se navadil na njega, se je prvi del knjige izkazal za zelo lepo berljivega in tekočega. Prvi del sem torej prebral zelo hitro, a se mi je nato malo ustavilo pri drugem. Zadnja tretjina drugega dela se mi je vlekla in mi začela postajati malce dolgočasna. V čem je problem? Takšno podrobno spremljanje odnosa se izkaže kot dvorezni meč. Po eni strani je zanimivo opazovati kontinuiteto odnosa, mikro spremembe, ki se v njem porajajo, a po drugi strani postane bralcu dolgčas, ko že stotič bere iste pogovore, je priča istim scenarijem in izidom. Psihološko gledano seveda vse drži: odnosi se ne spremenijo čez noč, kljub vsem vpogledom v svoja početja, ostanejo nekatera vedenja in načini funkcioniranja, ki se jih človek težko znebi čez noč. A z vidika berljivosti knjige in njene privlačnosti pa se to izkaže na koncu drugega dela kot minus. A to ni edina razlika med prvim in drugim delom. Predvsem Frane deluje v drugem delu bolj uravnovešeno, manj ga “mečejo” njegove čustvene reakcije, Manja pa se počasi približuje odločitvi, če bo “postala” samo Franetova. Tretji del spet zalaufa, je bolj berljiv, stvari se razpletejo.

Roka voda kamen je ambiciozna knjiga, zelo dobro napisana, z zelo bogatim besednjakom. Na trenutke se vleče, ampak katera 900 strani dolga knjiga se ne? Kot se za vsako takšno knjigo spodobi je tudi malo umetniško pretenciozna in (m)eg(al)omanska, za preboj do konca, pa bo bralec rabil verjetno tudi malo mazohistične žilice. A se investicija po mojem mnenju splača.

Vedel sem že od prej, da je knjiga pač takšna, da zbuja silovite občutke, seveda lahko tudi sovražne — to izhaja iz ogroženosti tistih, ki ji izkušenjsko, bivanjsko niso kos, pa jo morajo trgati, ker bi se sicer morali soočiti sami s sabo.
A to sem vedel že pri Hrastarjevi, pa me je vseeno dražilo. Zakaj me je torej tokratna kritika samo nasmejala? Očitno je bilo, da mi je ponudila sublimen ključ, ki jo je na skrivaj odklenil, še preden sem jo doumel, kot se reče, v glavi.

Šel sem skrbno brat kritiko še enkrat in tokrat sledil samo njenemu čustvenemu naboju — kje je najmočnejši? Kjer je najmočnejši, tam se skriva odgovor: tam govori o tistem, kar je Stepančičevo spodbodlo, da se me je odločila tolči pod pasom. In sem ga našel.

POZOR, TU PRIHAJA SPOILER V KURZIVI, IN KDOR ŠE NI BRAL TRETJE KNJIGE, NAJ PRESKOČI TA ODSTAVEK VSE DO ASTERIKSA! Gre za pasus, v katerem mi očita — srečen konec knjige! Zamerilo se ji je, da se Frane in Manja poročita! Jasno, knjiga je v svojem skrivnem bistvu (prav zaradi tega razpleta) antifeministična! Frane skuša na vse kriplje voditi Manjo, ta se mu ne pusti — to še gre, ker se da brati kot vojna med spoloma — ko pa Frane dozori, se mu Manja voljno prepusti — in to je torej ta greh nad grehi, ta ples med spoloma …!

*
Zgornja prvina razpleta v romanu je hočete nočete klasična protifeministična pozicija. Naključje, da je ta prvina obenem skladna z resnico o razmerju med moškim in žensko,  pa da je zvesta moji osebni izkušnji, pa da v knjigi nikjer ne polemiziram s feminizmom, tu ni pomembno – govor je o ideološkem naboju, ki ga feministke ”izčitavajo” iz teksta in zaradi katerega potem čutijo že kar histeričen bes do mene in do knjige.
V bistvu RVK nehote postaja antifeministični brevir, čeprav to lahko opazijo samo feministke. Opažanje teh pa je toliko bolj ostro, ker mu ostrino daje njihova nesrečnost. Seveda da si prizadevajo, da bi knjigo sesule, saj jih ogroža. Ogroža jih kot “sekto”, ker s svojim tkivom nasprotuje njihovi ideologiji, ogroža pa jih tudi intimno, ker jih spominja njihove lastne potlačene čustvene nesrečnosti in spolne nepotešenosti, ki jo kompenzirajo s svojim militantstvom.

Hrastarjeve in Stepančičeve, ki sta se oglasili doslej (pa ne dvomim, da se bo še katera), osebno ne poznam, nič ne vem o njunih osebnih okoliščinah, tudi jima niti najmanj ne želim, da bi bile nesrečne, vendar pa mislim, da ne bom usekal mimo, če rečem, da se mi smilita — pač do tiste mere, do katere mi ni tuje nič človeškega.

V zadnji številki Sodobnosti je objavljena naslednja kritika Roke vode kamna. Avtorica mi je prijazno dovolila objavo. TISTE, KI ŠE NISTE BRALI KNJIGE, MORAM OPOZORITI, DA JE KRITIKINJA MOJI PROŠNJI NAVKLJUB OBJAVILA V KRITIKI TUDI “SPOILERJE” V ZVEZI Z RAZPLETOM TRETJEGA DELA KNJIGE.

Že res, da se Freudovo pisanje bere kot fikcija z izjemnim suspenzom, da Jungovo premore poetične razsežnosti in da je Dnevnik Ane Frank prava umetnina. Pa vendar omenjeni veliki trije niso kar vnaprej in za vse večne čase vsega dnevniškega, refleksivnega in psihoanalitičnega pisanja vkovali v zvezde. Branko Gradišnik se sicer zaveda kočljivosti svojega početja, še več, vsakršno kritiko je celo prehitel z gostobesednimi pomisleki, ki jih ima glede tega, da svoj intimni dnevnik izpred dobrih petnajstih let objavlja v literarizirani obliki. Avtorske dileme nam na široko servira na mestu, na katerem bi lahko, vsaj pri klasikih, pričakovali spremno besedo. Na koncu Roke vode kamna nas tako čaka spogledljiv nasmeh: saj mi bo odpuščeno vsaj napol, če vse priznam? Pa mu lahko odpustimo v celoti?
 Branko Gradišnik se ob pomoči svojega alter ega Frana Belača vrača v zgodnja devetdeseta leta, v čase, ko se je po zaslugi njegove sedanje žene začela sreča, ki menda še traja. Pričujoča objava naj bi bila zamišljena Kranjcem v poduk: prav prijazno si lahko preberemo, kako osvojiti, predvsem pa, kako obdržati ljubezen in jo ohraniti v cvetu. Kako lepo, kako romantično, bi zavzdihnil bralec (no, ali pa bralka), ki ni vsega tega slišal/-a (pardon, prebral/-a) najmanj že stokrat. Pri tem seveda namigujem na maratonsko reklamno kampanjo, ki je vesoljno bralstvo vso pomlad neusmiljeno obdelovala z inflatornim obtokom intervjujev in člankov ter seveda čisto pravcatih reklam. Dodatno pozornost si je avtor priboril še s kolumnami v Bukli in Premieri, v katerih je umetno privzdignjeno napetost ob pričakovanju izida romana vzdrževal z napihnjenimi teorijami zarote in silnimi zapleti, ki naj bi vseskozi ogrožali izid njegovega umotvora (sem spadajo vse tiste misteriozne zgodbe o izginjanju in mešanju strani, in tudi res je v knjigi kar nekaj strani pomešanih). Pri tem je sicer šlo za povsem legitimen in do neke mere celo zanimiv eksperiment, čeprav se po pravici lahko vprašamo, ali naj se kupci knjig, se pravi bralci, kar vsevprek izenačijo s kupci potrošnega blaga, ki jim je treba vsak dan prati možgane, da s svojimi evrskimi božjaki ne bi zavili h konkurenci. Pa tudi to bi se še dalo nekako preživeti, a kaj ko je (vsaj po mnenju podpisane) vse, kar ima Gradišnik v resnici povedati, že vnaprej nekako razvodenelo. Vse tiste poante o nevrotiku, ki je postal normalec, vse tiste instantne katarze, ves tisti reciklirani evangelij po Ruglju. Uf! In če neljubo okoliščino odmislimo? Bomo potem dobili nekaj, v kar se z veseljem zagrize? 
 Roman/dnevnik se začenja z ljubeznijo na prvi pogled in je - tudi to je treba priznati - vseskozi pisan s kondicijo strastnega zaljubljenca. Vprašanje pa je, ali se bo z enako energijo tudi bral. Gradišnik/Belač namreč z manično vnemo analizira vsak najmanjši sprdljajček svoje lepotičke in teh je, po pravici povedano, kar nekaj. Titanska naloga, če pomislimo, da je treba vsako najmanjšo kaprico najprej opravičiti (češ, revica uboga, saj ne ve, kaj dela) in potem po možnosti obrniti sebi v prid (pri tem pa je avtorju že treba priznati mojstrstvo). Mlada srnjeoka muza namreč ni samo napol pravljična nimfa, ampak kompleksna osebnost, globoko zaznamovana s ponarodelimi travmami, največji obup in oviro ter končno izziv pa pomeni odkritje njenih zvez v vrtoglavih višavah tranzicije, v katerih igra vlogo prestižnega dodatka (po domače rečeno ljubice) kar dveh nedoumljivo uspešnih povzpetnikov. Pripovedovalec je seveda dovolj pameten, da s konkurenčnima samcema iz vrst gospodarskopolitičnih klativitezov ne bo tekmoval na njunem terenu, raje se loti njene zaradi okoliščin gotovo zanemarjene duše, ponudi ji pozornost in razumevanje, se pravi vse, kar je doslej ob obeh značilno prezaposlenih ljubimcih morala pogrešati. POZOR, SLEDI SPOILER V KURZIVI! Njegova zmaga seveda ni prav gladka, dolgoročno pa je vendarle zagotovljena. Knjiga, ki se manično prebija srečnemu koncu naproti, se konča − uh, s poroko. Ne glede na staromodnost takšnega konca bi bilo ob tolikšnem naprezanju kar koli drugega kot kibla dreka namesto pokala po preseženem svetovnem rekordu. Zadeva se namreč razteza na nič manj kot devetsto straneh. In še te naj bi pomenile samo okleščeno verzijo, ki jo je avtor, kot sam pravi, skrajšal za celih dvanajst pol.
 Gradišnik se dobro zaveda, da intimna sfera, ki (vsej silni ljubezni navkljub) sčasoma postane zadušljiva že za oba vpletena partnerja, bralca utesni, utrudi in zasiti še toliko prej. Dogajanje je zato razširil na znane dogodke iz naše četrtpretekle zgodovine, vseskozi pa ga tudi osvežuje z vsakršnimi aktualizmi, ki so za kolumnističnega rokohitrca prava mala malica. Osamosvojitvena vojna, stanovanjska reforma, odkritja množičnih grobišč, izbrisani, podnebne spremembe, umetna oploditev, zasvojenost z igrami na srečo, vse to se zvrsti v ritmu pravcate parade in Belač je kot po naključju pravcati maneken vsakršnih novih tendenc. A kaj, ko ti sicer spretno vstavljeni vrivki učinkujejo nekako preračunano, s tem pa tudi umetno in zrežirano in, kar je najhuje, tako tudi vsemu preostalemu pisanju vsiljujejo značaj konstrukta, v najboljšem primeru prefriganega ponaredka. Saj ne, da vsega zapisanega ne bi bilo mogoče razdeliti na bolj in manj verjetno. Težava je le v tem, da je zabrisovanje meja med fikcijo in resničnostjo, ki naj bi učinkovalo igrivo, v resnici pogubno. Pri tem niti ni najhuje, da tečna kritičarka ne ve, kako naj bere to čudo: kot ljubezenski roman, kot epsko videnje prelomnih slovenskih dogodkov, kot memoare, kot psihološki priročnik? Navsezadnje prevlada samo vtis, da različne plasti pripovedi druga drugo spodkopavajo (namesto da bi se medsebojno krepile). POZOR, SLEDI SPOILER V KURZIVI! Tako bližnja srečanja s srbsko vojaško policijo na koncu romana, ki smo ga predtem prebirali kot tenkočutno ljubezensko razpredanje, izzvenijo nadvse pogrošno, če že ne kar smešno naivno. Dramatičen obračun s specialcem jugoslovanske vojske se skozi knjigo sicer napleta že dosti dlje, psihoanalitično mrcvarjenje v kombinaciji s političnim trilerjem pa (vsaj tokrat?) ne pomeni presežka, prej narobe. Kaj več bi bilo od avtorja, ki svoj intimni dnevnik za potrebe najširšega bralstva prav po mazaško začini s fintami iz akcijskih filmov, tako ali tako naivno pričakovati.
 Eno samo sveto preproščino je tukaj najti že v čudaških izjavah, v katerih avtor pisanje fikcije kar vsevprek izenačuje z laganjem. V isti nakladaški koš sodijo potem še neslanosti, ki jih na široko klati glede prihajajoče ledene dobe (tako izjemnemu posamezniku se pač ne spodobi prav po čredniško zakolovratiti v špekulacije o segrevanju ozračja, poleg tega pa se lahko pohvali, da je o podnebnih spremembah razmišljal že toliko pred drugimi …). Tudi največja bralska potrpežljivost ima verjetno nekje mejo, pri branju Roke vode kamna bo najbrž več kot prekoračena najpozneje na 210. strani prvega dela, na kateri je na vrsti mengelejevsko navdahnjeni predlog za drastično redukcijo svetovnega prebivalstva. Neutrudni pametnjakovič se namreč loteva tudi tega žanra. Ko bi šlo pri vsem skupaj samo za slab okus! Ko bi šlo le za značajsko hibo, ki svojega nosilca sili v nenehno vzbujanje pozornosti! Ko bi šlo le za podcenjevanje bralstva oziroma koketiranje z njim (v tem primeru je to kar nekam čudno eno in isto). Gre pa za vse to skupaj in še za kaj več. 
 In že smo pri najpogubnejši hibi. Avtor ima toliko povedati, da povsem manjka vse tisto, kar naj bi se zapisalo samo in presenetilo še njega samega ter preseglo njegovo stvariteljsko vsemogočnost. Tako pa ostaja le poznavalec samega sebe, ki bi iz poznavanja samega sebe lahko napravil doktorat, njegovo pisanje pa niti za hip ne preseže čisto navadnega ego tripa. Avtorjeve ambicije so sicer neizmerne, njegovi resnični interesi pa so prav klavrno predvidljivi. POZOR, SLEDI SPOILER V KURZIVI! Cilj (večna sreča z veliko mlajšo lepotico) je sicer veličasten, še vedno pa je le omejen. Toliko slabše za bralce, ki se navsezadnje niti take nagrade ne morejo nadejati. Razen če v resnici ne gre samo za štiridesetletne ločence, ki jih je pogled na novodošlo seksi pisarniško pomagavko pahnil v zapoznelo norost.
 In bralke? Polovica Slovenk bo po vsej verjetnosti vsa vesela, ker se je vendarle našla moška duša, ki je pripravljena do onemoglosti brskati po ženski duši in ji prisluškovati do nezavesti, no, druga polovica pa bo še kako srečna, da česa podobnega njihovi partnerji nikoli niso in tudi nikoli ne bodo niti poskusili.
Lucija Stepančič

Da ne bom pisal samo še komentarjev.

Nastop na Festivalu je bil, kakršen je bil. Nič me bolj ne diskoncentrira kot ženski glasovi, ki zvenijo, kakor bi nagovarjali petletnike. Ponavadi jih slišim z ekrana TV Slovenija, kjer moderatorke očitno kar dobro ocenijo mentalno raven svojega gledalstva; no, tokrat je moderatorka imela še boljši alibi, namreč, v osrednji dvorani sejmišča, kjer se je dogajal festival, so se gnetli predvsem dejanski petletniki. Vseeno me je njeno prigovarjanje v ozadju spravljalo v blaznost. Mislim si, da so prav takšni, materinsko skrbni in nepopustljivo sočutni, glasovi, ki jih slišijo paranoiki, preden grejo in storijo tisto.

Publike je bilo razmeroma veliko. Irena Duša, ki me je spraševala, je povedala, da je zadnjič spraševala nekega slovenskega pisatelja, ko so bili v dvorani samo trije poslušalci, vsi trije z bedži Mladinske knjige. Sumil sem, da se bo izkazalo, da je obisk mnogoštevilen, ker bodo po nastopu gledalci terjali od mene povrnilo vstopnine. Pozneje sem zvedel, da vstopnine ni. Tako da je to torej zadovoljivo pojasnjeno.

Rakunus (če sem prav razumel) je vse skupaj posnel in dal na ogled tule. (Rakunus, zelo mi je všeč začetek — umivanje zob in tvoj glas, ki zveni starejši od mojega — upam, da si za konec dostavil kaj podobno učinkovitega, nisem pa imel časa pogledati konca, ker se filmčka ne da pognati naprej.) Mislim pa, da obstaja še en posnetek, a je mož, ki me je pred nastopom tudi obvestil o snemanju in prosil za dovoljenje, rekel, da ga bo hranil v zasebni kolekciji. To mi je zbudilo nemalo veselja — če že ne pišem umetnin, sem sam postal neke vrste umetniško delo!

Sam pripominjam samo še, da me je fascinirala Irena Duša. Je namreč slika in prilika svojega očeta Zdravca, prepoznal bi jo kot njegovo hčer, tudi če bi se pisala, ne vem, Telo, paradoks pa je seveda v tem, da je Zdravc, odkrito povedano, Zver, medtem ko je njegova hči Lepotica.

Hvala vsem za obisk in dobre želje.

V prejšnjem mesecu sem šel skozi psihološki proces, ki ga najprej sam nisem razumel: vse bolj sem se odmikal od Roke vode kamna — pa ne zgolj od promocije in vsega šundra v zvezi z njo, ampak od knjige same. Poldrugo leto poprej ni bilo večera, da ne bi zaspal sredi bodisi razmišljanja bodisi sanjarjenja o tej knjigi. Bila mi je nenehna družabnica. Med pisanjem sem jo prebral zagotovo desetkrat, v času oddajanja e-pisa potem še vsaj trikrat, saj sem se moral odzivati na uredniške, lektorske in korektorske revizije. Takoj po izidu sem bil prvi bralec — in sem tudi prvi odkril zamenjavo strani v prvem natisu prvega dela. In čeprav sem roman torej prebral morda petnajstkrat, sem se še vedno znal izgubiti v njem.

Potem je prišlo teh nekaj mesecev promocijske kampanje. Zdaj mislim, da je šlo v njej predvsem za proces pozunanjenja, ki je bil v bistvu nujen, če sem se hotel kdaj dokončno odtrgati od “sadu svojega telesa”. Ni šlo torej samo za, kakor sem zatrjeval, borbo za preživetje, skrb za to, da knjiga ne bi, prepuščena slovenski gluhi lozi, shirala in crknila, ampak sem v resnici doživljal muke mlade otročnice, ki se sebično ne more odločiti, da bi pretrgala simbiotično popkovino s svojo, če hočete, ektoplazmo, ali boljše, s svojo psihično vsebino.

Tega sem se zavedel šele, ko sem opazil, da se je knjiga izgubila iz mojih misli. Ob večerih sem razmišljal ali sanjaril o drugih rečeh. Na blog nisem več zahajal. Na zasebna pisma sem še prijazno odgovarjal, tudi že dogovorjenih nastopov se nisem branil, a nova vabila sem začel zavračati. V tem ravnanju ni bilo nobene ihte ali jeze, nobene užaljenosti “nerazumljenega umetnika”. 

Najbolj hvaležen sem lahko danes prav za napad Hrastarjeve. Univerzalne hvale sem se bil že tako ves čas bal, kajti nakazovala bi, da sem napisal všečno, trenutnemu okusu priliznjeno, modno delo. Bolj ko je silovit napad, boljša je diagnoza, kar se tiče originalnosti in inovativnosti dela. Kar pa se tiče prognoze glede preživetja, se mi je pokazala kot ugodna potem, ko so se na Hrastarjevo odzvali Domen Savič in drugi.

Po tej epizodi sem očitno spoznal, da lahko knjiga živi naprej brez mene. Opustil sem torej vso mrzlično dejavnost v zvezi z njo in se lotil drugega projekta, ki bo terjal vso mojo energijo v naslednjih mesecih in letih.

Danes mi je Mojca Hribarjeva od MK poslala kopijo pohvalne ocene, ki jo je v današnjem Delu (KL) objavil Igor Gedrih. Hkrati mi Samo Rugelj sporoča, da so si v splošnih knjižnicah od maja izposodili več kot 900 izvodov prvega dela, skoraj 800 izvodov drugega itn. Knjiga se bo očitno obdržala pri življenju tudi brez mojega maternalizma.

Blog je, vidim, že precej zamrl, ker pa nanj še vedno zaide kak obiskovalec, bom — zdaj ne več s histerijo prvikratne otročnice, ampak z vestnostjo javnega delavca — na tem mestu še naprej redno objavljal nove informacije o knjigi, dokler bodo objektivno kakorkoli relevantne.

Hvala vsem, ki ste mi pomagali preživljati to, zame tako tvegano avtorsko/življenjsko obdobje.

V nedeljo ob 11h dopoldne (23. 9.) se bom v okviru Festivala Mladinske knjige na Gospodarskem razstavišču menil o RVK z Ireno Duša (če sem si prav zapomnil).

Če sem komu dolžnik, je to torej dobra priložnost, da me poterja, saj bo to eden mojih zadnjih nastopov.

Prejemam na domači naslov e-pisemca, češ kaj se dogaja, čemu molk, kdaj bom spet kaj zapisal na blogu ipd.

Minilo je že pet mesecev od izida prvega dela. Ko sem se odločil, da bom knjigo promoviral, sem imel v mislih polletno obdobje — to bi moralo zadoščati, da postane naslov dovolj prepoznaven.

Čas promocije se torej izteka. Kolikor bodo še kakšni odmevi, kritike, ocene ipd., jih bom seveda vestno beležil in z dovoljenjem avtorjev tudi objavil na blogu. Sicer pa se bom posvetil drugim delom in veseljem.

O RVK sem menda tudi povedal vse, kar sem imel povedati, pa bom v naslednjih tednih vsaj glede tega (do)končno zaprl usta. Ne samo na blogu. Navsezadnje knjiga živi toliko, kolikor govorijo in razmišljajo o njej bralci, ne pa avtor. Kritik se pa ne da “pritrucat”, nič bolj kot otrok ne.

Če blog ne bo odmrl sam od sebe, ga nameravam ukiniti ob prvi obletnici. Domišljam si, da je bil včasih poučen, če že ne zabaven – vendar pa spet ne tako zelo,  da bi mene in vas naučil česa zares novega. Razen morda tistega, kar je o ljudeh opazil že Voland v Mojstru in Margariti. 

Mislim, da je (bil) tole moj prvi in zadnji blog.

A za zdaj naj še živi naprej že iz spoštovanja do vseh, ki so ga ohranjali živega s svojimi prispevki in komentarji. Navsezadnje je v njegovih arhivih gotovo tudi dovolj zanimivega za tiste radovedneže, ki ga morda odkrivajo z zamudo.

Lepo jesen vam želim vsem skupaj.

In milo zimo.